Z gledališčem zatiranih izobražujemo o reproduktivnih pravicah

UGOTOVITVE

Ne treh izvedbah zakonodajne forumske predstave Nisi sama, ne rabiš bit mama je sodelovalo okrog 120 študentk in študentov dveh fakultet Univerze v Ljubljani in ene fakultete Univerze na Primorskem. Po ogledu prizorov smo sodelujoče pozvale, naj se o videnem pogovorijo v manjših skupinah, nato pa smo v plenumu tudi izmenjale razmišljanja. 

Nekaj njihovih komentarjev je bilo povezanih z neenakim prevzemanjem odgovornosti za opravljanje gospodinjskih opravil in za skrb za naraščaj med ženskami in moškimi, kar je izpostavljeno v prvem delu predstave. Poglaviten poudarek v diskusijah pa je bil namenjen diskriminatornemu postopku zaslišanja pred komisijo za osebe, ki se za splav odločijo po 10. tednu nosečnosti. Zlasti je bilo izpostavljeno naslednje:

• protagonistka je povsem sama nasproti trem zdravnicam v komisiji in ima (že sicer, v tem številčnem razmerju pa še bolj) neprimerno manjšo (družbeno) moč,
• zdravnice ne kažejo, da imajo znanja in veščine, kako voditi razgovor z osebo, ki je v življenjsko visoko stresni situaciji, 
• izražanje dvoma v ustreznost strukture komisije, v kateri je zgolj zdravstveni kader, brez predstavnic psihosocialnih strok,
• vprašanja komisije pogosto presegajo njen dejanski mandat, saj je njena vloga, da  ugotovi zdravstvene kontraindikacije za umetno prekinitev nosečnosti (vprašanja kot je, kakšno kontracepcijo uporablja oseba),
• čemu sploh imamo komisijo? čemu zdravstvenih kontraindikacij ne more ugotoviti izbrani osebni ginekolog?,
• ureditev prostora, v katerem zdravnice sedijo za mizo, protagonistka pa na drugi strani mize, in način komunikacije še dodatno krepita asimetrijo moči. 

Po diskusiji smo gled-igralke_ce (gled-alka+igralka=gled-igralka) pozvale, naj razmislijo, kaj bi bilo mogoče spremeniti, da bi se situacija za protagonistko izboljšala. Skupaj smo s strani sodelujočih zabeležile osem intervencij v prizore, v katerih so preizkušale in preizkušali, kaj se zgodi, ko v obstoječe dogajanje vnesemo spremembo, ki lahko podpre protagonistko. Vse intervencije so bile osredotočene na prizor pred komisijo. Udeleženke in udeleženci so nato predlagali konkretne zakonodajne spremembe, ki bi naslovile te pomanjkljivosti. Ti predlogi so rezultat kolektivnega razmisleka udeleženk in udeležencev, ki so skozi odrsko uprizoritev in praktično preizkušanje alternativ (intervencije v prizore) iskali načine, kako sistemsko zmanjšati stigmatizacijo, neravnotežje moči in zagotoviti bolj človečen, strokoven ter pravičen postopek za vse, ki se znajdejo v položaju protagonistke.