Avtorski projekt KRIK: PRVI GLAS problematizira temo spolnih zlorab otrok, ki jo s predstavo kot umetniško gesto postavlja v ospredje družbenega diskurza. Prizadeva si za prekinitev molka in detabuizacijo obravnave žrtev spolnega nasilja. Statistike kažejo, da je v povprečju vsak peti posameznik doživel vsaj neko obliko spolnega nadlegovanja, med katerimi se jih največ zgodi v družinskem okolju ali s strani oseb, ki jim zaupamo. Zakonska zaščita posameznikov je še vedno minimalna, javnost pa dialog o spolnem nasilju prav tako potiska v ozadje. Predstava se zato tematike loteva raziskovalno, z namenom preizpraševanja civilizacijskih in etičnih vzorcev, ter si prizadeva za destigmatizacijo žrtev spolnih zlorab. Spodbuja razmislek o prezrtih temah in jih uvaja v javni diskurz.

Dogodek sestavljata dva dela; predstava, ki vprašanja zlorabe razpira skozi gledališko formo, ter pogovor s strokovnjaki, ki se odziva na obravnavane teme. Projekt je zastavljen kot živ organizem, ki se bo razvijal še naprej, in tako gledalcem kot ustvarjalcem pomenil platformo za odprt dialog o tabuiziranih temah.

Predstava KRIK: VRZELI je odziv na čas hitro razvijajočega se individualizma, kjer še vedno nimamo jasnega odgovora na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti posameznik. Vzpostavljanje in rušenje osebnostnih mej postaja nepogrešljiva veščina, avtonomija je predstavljena kot najvišja vrednota, a vseeno smo ujeti v zgodovinske posledice stereotipizacije spolnih vlog, ki se še dodatno razraščajo v paradoksalnem svetu politične hiperkorektnosti in new-age aktivizma. Skozi avtorske prizore ustvarjalci premišljujejo svojo pozicijo v družbi ter preizkušajo meje med lastnim prepričanjem in naučenimi vzorci, preizprašujejo dinamiko spolov, izpostavljajo spolno nasilje med vrstniki, spregovorijo o lastnih strahovih, stiskah, jezi in krivici, o občutku krivde in iskanju izgovorov, ki jih poznamo vsi, a si o njih ne upamo spregovoriti. Predstava je generacijska gesta posega v vrzeli v komunikaciji, izpostavitev zamolčanih praznih prostorov pri temi spolnosti in spolnih zlorab. Kako se brez nasilja boriti proti represiji samoumevnosti, apatije in idejnega konzumerizma? Kako postavljati vprašanja tako, da nanje ne bi dobili že stokrat slišanih odgovorov? Mlada generacija gledaliških ustvarjalcev išče vrzeli družbenih konsenzov zaradi katerih se zdi, da je danes golota enostavnejša od ranljivosti.

Petina človeštva je v otroštvu doživela spolno zlorabo. Nekateri so spomin potlačili, drugi se dogodkov spominjajo vsak dan. Vsi pa izkušnjo še vedno nosijo s seboj, četudi le redkim o njej uspe spregovoriti.

Vsak človek v življenju po imenu spozna približno 600 ljudi. Sto dvajset od teh je bilo torej v otroštvu žrtev spolne zlorabe. Instalacija steno prekrije s 120 plišastimi igračami v opomin na številčnost, v opomin, da so žrtve med nami – četudi je težko spregovoriti, je naša odgovornost, da jim prisluhnemo!

Petina človeštva je v otroštvu doživela spolno zlorabo. Nekateri so spomin potlačili, drugi se dogodkov spominjajo vsak dan. Vsi pa izkušnjo še vedno nosijo s seboj, četudi le redkim o njej uspe spregovoriti.

Vsak človek v življenju po imenu spozna približno 600 ljudi. Sto dvajset od teh je bilo torej v otroštvu žrtev spolne zlorabe. Instalacija steno prekrije s 120 plišastimi igračami v opomin na številčnost, v opomin, da so žrtve med nami – četudi je težko spregovoriti, je naša odgovornost, da jim prisluhnemo!