N I T I E N A V E Č
WHO je leta 1968 umrljivost žensk zaradi nosečnosti in poroda prepoznala kot javno zdravstveni problem, saj je takrat po svetu veliko žensk umiralo zaradi večinoma nelegalnih splavov, tudi v Sloveniji so v tistem času zaradi tega na ginekološke oddelke bolnišnic sprejeli skoraj tretjino žensk. Zato so takrat Združeni narodi na seznam temeljnih človekovih pravic dodali pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, Slovenija pa je postala prva država na svetu, ki je svojim prebivalkam dala z ustavo zagotovljeno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in postala svetovni center razvoja metode varne prekinitve nosečnosti. (vir N1: Poglobljeno)
Pri vprašanjih urejanja splava v EU je v ospredju nacionalno pravo, pristojnosti institucij EU pa so omejene. Tudi področje javnega zdravja je v EU vse do danes primarno v nacionalni pristojnosti. Zato je umetna prekinitev nosečnosti povsem prepovedana na Malti, na Poljskem, ugovor vesti pa se množično izvaja med ginekološko stroko na Hrvaškem. V tem trenutku je izjemnega pomena, da ženski kolektivi v Sloveniji najdemo načine ozaveščanja, ki dosežejo generacije, ki prihajajo za nami, da se bo pravica in dostop do splava lahko ohranila tudi v prihodnosti.
Pripadamo srečni polovici svetovnih držav, ki omogočajo varno prekinitev nosečnosti, čeprav spada med temeljne človekove pravice. Samo zaradi nedostopnosti splava in zatekanja k nevarnim postopkom, na dan po svetu umre 110 žensk, prizadane pa 1000 ljudi. To so praviloma mlade ženske, ki po podatkih WHO za seboj v povprečju pustijo tri otroke, dva od njih umreta v roku dveh let, eden pa ostane potencialna sirota. Pravica do splava je nujno potrebna iz zdravstvenih razlogov za ohranjanje zdravja in življenja žensk. Odločanje o rojstvu otrok je odvisno predvsem od socialno-ekonomskih pogojev, dostop do splava pa je neposredno povezan tudi z varnostjo in enakostjo spolov.
